Ko dopolniš 40 let, te kot strela z jasnega zadene spoznanje, da si pravzaprav že na polovici svojega življenjskega maratona. Odvisno seveda od osebne  naravnanosti. Do polovice napolnjen kozarec z vodo, se pozitivcu zdi še na pol poln, pesimistu pa na pol prazen. Ugotovili boste, da je za vami že 40 let zanimivega življenja, izkušenj in spoznanj,  pred vami  pa je lahko še prav toliko polnega in morda bolj umirjenega  življenja.

Nekateri po 40. letu upočasnijo hitrost svojega življenja,  drugi pa šele  pri 50-ih iz tretje prestavijo v peto. Le kaj se dogaja z ljudmi v teh letih?  Moški pri 50-ih, ki nikoli ni bil navdušen nad kolesarjenjem, vrti pedala cestnega kolesa bolje kot mladenič pri 20-ih? In kaj roji po glavi ženski, da se je oblekla kot kakšna najstnica? Za nekatere  ljudi je tovrstno obnašanje nenavadno, posebno ali celo skrajno,  in upravičeno se lahko vprašamo,  ali sta se omenjeni moški na kolesu in ženska v kričečih najstniških oblačilih znašla v  drugi puberteti oziroma v krizi srednjih let. 

Zmanjkuje goriva

Mag. Polona Fister, psihoterapevtka ter osebni in poslovni coach, se pri svojem delu srečuje tudi z ljudmi, ki se spopadajo s težavami krize srednjih let. Tovrstno obnašanje odraslih povezuje z žalovanjem za mladostjo, ki se kaže na različne načine. Pojavijo se lahko težave  zaradi doživljanja staranja samega in  fizičnih sprememb, ali pa zaradi odraščanja otrok, staranja in smrti staršev, razvoja kariere in  odnosov s partnerjem. Ljudje,  ki se soočajo s težavami krize srednjih let, naj bi imeli močnejšo željo po občutku ponovne mladosti, iskali naj bi »sebe«, svoje neuresničene cilje in sanje, srečevali naj bi se z občutki krivde za vse neizpolnjene cilje in  več časa bi želeli namenjati le sebi. Nemški novinar in publicist Hermann Schreiber v knjigi »Kriza srednjih let« slikovito opisuje občutenja štiridesetletnic in štiridestletnikov obeh spolov. Njihovo vznemirjenost namreč primerja z vznemirjenostjo pilota, ki želi raziskati čim več  terena, pa ima v rezervoarju letala vedno manj goriva, medtem ko je pristajalna steza letališča še zelo daleč od njegovega trenutnega položaja.

Ali sem....ali nisem....?

Zadovoljstvo ali pa nezadovoljstvo z življenjem sproži v človeku pri štiridesetih  številna vprašanja, na katera si želi odgovoriti. Ali sem si zamišljal takšno življenje kot ga imam sedaj? Ali je prav, da sem tako dolgo ostal na istem delovnem mestu? Ali nisem pred desetimi leti ravnal narobe, ko sem zavrnil ponudbo drugega podjetja?Ali sploh opravljam pravi poklic? Ali sem se poročila s pravim moškim?  Kriza srednjih let je sindrom ali pojav, ki nima ozko določene starostne meje. Čeprav jo nekateri omejujejo le  na obdobje med 40. in 65. letom starosti, pa mag. Polona Fister pojasnjuje, da je meja krize srednjih let zastavljena zelo široko. Nekateri jo doživijo že pri svojih tridesetih letih, drugi pa šele pri petdesetih. Ali jo doživijo vsi? Strokovnjaki si glede pogostosti pojavljanja  krize srednjih let niso enotni. Naša sogovornica ob tem poudarja:  »Kriza srednjih let je pravzaprav kriza identitete.« 
Drugi strokovnjaki pravijo, da je kriza srednjih let le konstrukt, ki se izkorišča za poimenovanje različnih težav odraslih ljudi, ki pa jih ne bi smeli metati v »isti koš« in pripisovati simptomov temu pojavu. Eden od dokazov za tako razmišljanje je tudi ugotovitev, da  tega pojava  v vzhodnih kulturah sploh ne poznajo in tako je kriza označena kot le še eden od izumov zahodne kulture oziroma  kulturni konstrukt zahodne kulture. Razumeti je potrebno tudi kulturne razlike in doživljanje posameznika v vzhodni in zahodni kulturi, če jih lahko omejimo le na dve kulturi. Zanimivo je tudi, da se je sindrom krize srednjih let  pojavil šele v 70. letih prejšnjega stoletja. Izraz je leta 1965 prvi uporabil kanadski psihoanalitik in  psiholog Elliot Jacques.

Najšibkejši člen

Kriza srednjih let je pojav, ki naj bi se kazal predvsem preko psiholoških simptomov, kot so razdražljivost, utrujenost, depresija,  izguba spolnega poželenja in nespečnost.  Tudi vzroki za to naj bi bili večinoma psihološki. Pokažejo pa se lahko tudi fizični znaki, kot so  suha koža, nočno znojenje, pri moških izguba las in manjša poraščenost, togost v mišicah in sklepih, sprememba v telesni teži, slabši vid, zmanjšanje mišične mase, povečanje maščobnega tkiva  in podobno. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je sindrom krize srednjih let povezan s hormonskimi spremembami. Spremembe, ki se dogajajo pri ženskah, so že dlje časa znane kot klimakterij. Manj časa pa za hormonske spremembe pri moških uporabljamo izraz andropavza. Proces sprememb v spolnih funkcijah traja pri moških dlje časa in manj izrazito, zato je znake  težje prepoznati. Raziskave so pokazale, da moški med štiridesetim in osemdesetim letom izgubi polovico testosterona. S staranjem njegovega telesa se starajo tudi njegove žleze z notranjim izločanjem, ki moške hormone redno izločajo. Testosteron v telesu ima vpliv tudi na izgradnjo beljakovin in posredno na število mišičnih celic. Za izgubo telesnih moči je kriva zmanjšana količina moških spolnih hormonov.

Ženske in moški

Nekateri strokovnjaki so prepričani, da ženske težje premagujejo spremembe v srednjih letih kot moški. Še posebej, če so matere. Njihova vloga je bila namreč lahko tudi dve desetletji ali celo več izključno omejena le na materinsko in gospodinjsko vlogo. Danes nekatere matere z več otroki ostajajo doma in  poklicno kariero zamenjajo za materinsko. Ko otroci odrastejo in postanejo samostojni,  ne potrebujejo več njihovih »storitev«. Nekatere ženske ob odhodu odraščajočih in odraslih otrok od doma občutijo praznino. Soočiti se morajo s takoimenovanim sindromom praznega gnezda.  Zdi se jim namreč, da so opravile svoje življenjsko poslanstvo. Znajdejo se pred novim izzivom, saj odpirajo novo poglavje svojega življenja brez otrok. Samske osebe se v svojem življenju ne soočajo s partnerskimi težavami in nimajo otrok. Ali se potem tudi ne ubadajo s krizo srednjih let? Mag. Polona Fister odgovarja: »Probleme, ki jih pripisujemo temu sindromu, večinoma res povezujemo z odnosi in obnašanjem v partnerski zvezi, vendar kriza ni vezana na odnos, ampak na osebo, ki preživlja tako krizo. Torej imajo lahko težave tudi samske osebe, tako moški in ženske, pa čeprav niso v nobeni zvezi.«

Priložnost za spremembo

Ko se človek znajde v katerikoli krizi v življenju, privrejo na dan vzorci, ki smo jih pridobili v primarni družini. Načini odzivanja na različne situacije, vzorci, ki smo jih pridobili  med odraščanjem, predvsem v primarni družini,  pomembno vplivajo tudi na doživljanje katerekoli krize.  Mag. Polona Fister postreže s primerom: » Posameznik, ki se problemskim  situacijam  vedno umika  in od  njih celo beži, bo tudi v krizi srednjih let  zanikal težave, se jim le umikal, ne bo pa pripravljen, da bi se z njimi soočil ali jih celo reševal. » V mislih imamo ves čas dejstvo, da je kriza srednjih let pravzaprav krize identitete.  Identitetne krize na tak ali drugačen način pa doživljamo vsi. Tudi zamenjava službe lahko vodi v tako krizo,  pa čeprav je na nek način obarvana pozitivno. To velja tudi za pomembne mejnike v življenju, kot je na primer prehod v materinstvo in starševstvo.  Zelo pomembno ob tem je vprašanje, na kakšen način  se posameznik s krizami sooča. Nekateri za nekaj časa  dobesedno »zamrznejo«, kar jim povzroča hude stiske, drugi razmeroma  lahkotno razrešujejo težave in kot osebnosti rastejo. Kaj svetuje sogovornica? Ob nastalem problemu zaradi krize srednjih let  se je potrebno najprej ustaviti in se soočiti s svojo »identiteto« ter poiskati rešitve, ki jo bodo podpirale. Potem pa stopiti korak naprej v svojem življenju.  V času iskanja identitete pa se ljudje odzivajo nase in na okolico zelo različno. Ukvarjanje z ekstremnimi športi, sprememba verskega prepričanja, poroka z več let mlajšim partnerjem, očetovstvo po 50.letu... vse to bi lahko imenovali kot možne reakcije ljudi v času iskanja osebne identitete. 

Plus in minus

Vedno obstajata dve plati vsake zgodbe, tudi  krize srednjih let.  Če težave uspešno rešimo in se tako osebnostno razvijamo, govorimo o pozitivni strani krize, saj če krize ne bi bilo, ne bi bilo tudi potrebe po iskanju rešitve.  Negativne strani krize pa so vse stiske, ki nas negativno zaznamujejo in v določenem obdobju obremenjujejo. Kdaj je človek obremenjen z neko stvarjo, pa je zelo subjektivno. Nastajanje gub je za nekatere ženske običajen pojav staranja, drugim pa povzročajo stisko zaradi slabega počutja. Kadar je človek dlje časa v stanju, ki zaznamuje njegovo  bivanje tako, da ga omejuje in duši ter mu sam ni več kos, je smiselno, da poišče pomoč strokovnjaka.  Katerega strokovnjaka – psihologa, urologa, ginekologa, psihoterapevta, psihiatra? Mag. Polona Fister pravi: »Seveda pomoč  strokovnjaka  s področja, kjer problem nastaja. Če govorimo o krizi srednjih let kot o krizi identitete, je ta strokovnjak gotovo psiholog, psihoterapevt. Pomembno je, da se strokovnjak problema loti tako specifično glede na konkretne težave posameznika kot celovito, saj vsako osebnost zaznamuje kompleksen sklop vsega kar je in kar ga obdaja.« Iz svoje prakse lahko našteje številne psihološke znake, zaradi katerih so ljudje iskali pomoč. Posebej pa izpostavlja varanje v partnerskem odnosu.  Marsikdo želi svojo krizo identitete reševati preko takoimenovanih »izhodov« v odnosih, vendar to ne prinaša rešitev, saj so vzroki krize povsem nekje drugje. Če posameznik noče ali se ni sposoben spopadati z ovirami v svojem življenju, ampak jih raje prezre, potisne »nekam zadaj«, je to dolgoročno idealno izhodišče za pojav globljih psihičnih motenj, kar se lahko pokaže tudi v psihosomatskih motnjah in težavah.

Kriza v krizi 
Ekonomska in finančna kriza ter posledična brezposelnost ljudi se zdi na prvi pogled slaba okoliščina za krizo srednjih let.  Mag. Polona Fister pojasnjuje, da neposrednega vpliva recesije na krizo srednjih let ni. Pojava sta vsebinsko zelo različna. Ne moremo namreč trditi, da je v obdobju ekonomske krize tudi več primerov krize srednjih let. Pojava sta tudi povsem nepovezana. S stališča posameznika je kriza identitete notranji vzrok, gospodarska recesija pa zunanji vzrok. Seveda pa je potrebno opozoriti, da se posamezne krize lahko kopičijo in smo na koncu pred velikim zapletenim problemom.

(članek je bil objavljen v reviji Zdravje, januar 2013; avtorica besedila Jana Bajželj)