Loterijske igre z velikimi dobitki ves čas privlačijo ljudi. Obljubljajo namreč boljše življenje brez velikih vložkov in naporov. Uspeh in bogastvo doseženo po liniji najmanjšega napora torej.
Loterijske igre so pravzaprav zaznane in tudi obravnavane kot milejša oblika hazardiranja. Če je dobitek večji pa to dejstvo na nek družbeno sprejet način opravičuje tudi sodelovanje posameznikov, ki jih sicer hazardiranje ne privlači. Zato se loterijska mrzlica, ki zajame tako širok spekter ljudi tudi lahko ustvari. Nezanemarljivo vlogo pri tem odigrajo seveda tudi mediji, ki tovrstno obnašanje spodbujajo s svojimi informacijami, komentarji in napovedmi ter tudi direktnim manipulativnim nagovarjanjem: »Ali boste tokrat vi srečni izbranec?«
Čeprav se zdi, da je odgovor na »zakaj« na dlani (le kdo bi se branil visokega dobitka) pa ugotavljamo, da so določene skupine ljudi še bolj podvržene k sodelovanju v tovrstnih igrah.
Prepuščanje našega življenja usodi in sreči je pravzaprav pasivno dejanje. Prepustimo se usodi in s tem tudi občutkom nemoči, če nam zadetek ne uspe, in krivimo lastno (ne)srečo, ne da bi življenje aktivno vzeli v svoje roke in si s svojimi dejanji omogočili življenje, kot si ga želimo.
Pravzaprav nas upanje o zadetku spremeni v sanjače: če zadanem, bom … Izkaže pa se, da bi lahko bil dobršen del seznama, ki ga sanjamo, na nek način izvedljiv že brez zadetka, še posebej v delih, ki se nanašajo na odnose – zakaj torej tega ne storimo tudi brez dobitka?
Pomemben del mrzlice je tudi obdobje po soočenju z realnostjo, ki ne prinese dobitka: sreča nam torej ni bila naklonjena in to lahko dojemamo kot znak, da tako ali tako ne moremo storiti nič za boljše življenje, pozitivno spremembo - na nek način se nam potrdi upravičenost naše pasivnosti. Nekateri posamezniki, ki veliko »stavijo« na loterijsko srečo, pa doživljajo po neizpolnitvi pravo žalovanje.
(objavljeno mnenje mag. Polone Fister v tedniku 7 dni, 18. januarja 2012)