Praznični čas s svojo bleščavostjo in dnevi rajanja prinaša tudi obilo pripravljalne mrzlice tistim, ki načrtujejo še zadnje podrobnosti »popolnih dni« ter težke, temne ure žalosti in depresije osamljenim, ki se v tem času počutijo še bolj osamljene in zapuščene.

Kako ravnati, da nam prazniki ne prinesejo več tesnobe kot veselja?

• Postavimo si realne cilje: postorimo le nekaj najnujnejših opravil.
• Največ časa si rezervirajmo za svoje bližnje, tudi če smo zato spekli kakšen pladenj piškotov manj.
• Ne tekmujmo: naša božična večerja se ne meri z večerjo po pripovedovanju naših znancev.
• Darila so izraz pozornosti in ne postavljanja pred drugimi, prav tako ne izpolnjevanje vrtoglavih želja nad našimi zmožnostmi, ki bi jih plačevali še mesece po zaključku praznovanj.
• Namenimo nekaj časa le zase: za sprehod po zasneženi naravi, za dobro knjigo, za mala razvajanja.
• Poskrbimo, da nas načrtovane aktivnosti ne pričakajo ravno tik pred prazniki in se izognimo brezglavemu tekanju po mnogih opravkih.
• Ne sklepajmo »velikih začetkov«, ki navadno propadejo še pred pravim začetkom, naše misli posvetimo bolj sedanjosti kot prihodnosti.
• Tudi če smo sami, ni nujno, da smo osamljeni: zaposlimo se z aktivnostmi, ki so nam ljube, pridružimo se prijateljem.
• Kaj pa potovanje? Tudi ta rešitev je dobra izbira pred sivo vsakdanjostjo osamljenosti. Proste dni lahko izkoristimo za dejavnosti, ki jih sicer načrtujemo med npr. letnim dopustom.
• Privoščimo tudi sebi drobne pozornosti in si podarimo kaj, kar si že dolgo želimo.